Protiutež iz volframove zlitine ima dolgo zgodovino razvoja. Kitajska je med letoma 1700 pr.n.št. in 1000 pr.n.št. vstopila v razcvet bronastih ulitkov, tehnologija pa je dosegla zelo visoko raven. Tudi Evropa je začela izdelovati protiuteži okoli osmega stoletja.
Na primer, v 15. ~ 17. stoletju so Nemčija, Francija in druge države zaporedno polagale številne cevi iz litega železa za oskrbo prebivalcev s pitno vodo. Po industrijski revoluciji v 18. stoletju so se industrije, kot so parni stroj, tekstilni stroji in železnica, dvignile, ulitki pa so vstopili v novo obdobje služenja velikim industrijam. V 20. stoletju je hitrost razvoja protiutežnega bloka zelo hitra. V tem času so našli in uporabili tudi blok protiuteži iz volframove zlitine. Eden njegovih pomembnih dejavnikov je napredek tehnologije izdelkov, ki zahteva, da so vse vrste mehanskih in fizikalnih lastnosti ulitkov boljše in še vedno dobre obdelovalne lastnosti.
Prednosti protiuteži iz volframove zlitine v teniških loparjih:
1. Visoka specifična teža: dodajanje protiuteži iz volframove zlitine teniškemu loparju lahko zagotovi stabilnost teniškega loparja v procesu uporabe in zagotovi obvladljivost teniškega loparja.
2. Visoka natezna trdnost in trdota: zaradi visoke natezne trdnosti in trdote volframove zlitine se lahko uporablja v omejenem prostoru, kot je teniški lopar.
3. Enostavna obdelava: zaradi enostavne obdelave volframove zlitine daje oblikovalcem velik prostor za oblikovanje, ki ga lahko oblikujemo glede na značilnosti teniških loparjev.
Protiutež iz volframove zlitine je nestrupena in okolju prijazna. Nadomešča strupene in okolju škodljive izdelke. So trši in gostejši od jekla, volfram pa je za 30 odstotkov pred podobnimi izdelki. Hkrati so lažji od tradicionalnih, ustvarjajo dvakrat večjo težo svinca in lahko ostanejo nespremenjeni dlje časa. Zaradi teh lastnosti je protiutež iz volframove zlitine ugodnejša od drugih materialov pri izdelavi teniških loparjev
